Čudovitost spomina

Zaradi večinoma temačnih zgodb, ki so se pletle o Cukrarni in se zasidrale v naš kolektivni spomin, je šla kuratorska odločitev za koncipiranje razstave v smeri zasuka perspektive in iskanja možnosti povezave njene preteklosti s sodobno umetniško produkcijo ob raziskovanju pozitivnih in kreativnih plati ustvarjalnosti četverice modernistov, ki so v slovenski prostor prinesli nove ideje, nove teme in nove izraze. Naslov Čudovitost spomina je izpeljan iz misli, zapisane v pismu, ki ga je Dragotin Kette namenil Ivanu Cankarju: »In smejal sem se tudi Tvoji lahkovernosti, ki tako rad verjameš čudovitosti iz ust mojih prijateljev, čudovitosti, ki postanejo čudovitosti le zaradi čudovitega spomina njihovega.« Ob prebiranju pisem njune korespondence se je sestavila pripoved prehajanja iz preteklosti v sedanjost, saj se je, kot že velikokrat poprej, izkazalo, da so tudi pisce moderne pestili podobni problemi, kot so tisti, s katerimi se umetniki soočajo danes; da so bili nerazumljeni, nespoštovani in največkrat na robu preživetja – pa vendar njihova vera v moč umetnosti ni nikoli usahnila. 

V razstavo vključeni umetniki se vsak na svoj način ukvarjajo z vprašanji spomina kot kolektivne in individualne izkušnje, kot stvari občutenja in racionalizacije, kot dejstva in kot čustvenega impulza, kot zaznamka, zapisa, selekcije, interpretacije, hranjenja in pisanja zgodb. Ne nazadnje pa se s prepletanjem preteklosti in sedanjosti oblikujejo zgodbe, ki bodo v prihodnosti postale del nekega drugega spomina.

Potrebo človeka po ohranjanju različnih avdio in vizualnih zapisov lahko izluščimo kot eno od pripovednih niti 35-milimetrskega filma Rose Barba Od izvora do pesmi. Z njim nas spodbudi k razmisleku o vrednosti pomnjenja, o nujnosti hranjenja zapisov za prihajajoče rodove. Osebna izkušnja in bolečina ob spominu na nepredvidljivo izgubo sta osnovna nit dela Prefinjena bolečina umetnice Sophie Calle, subtilne prevajalke osebnih izpovedi v jezik umetnosti, predvsem z močjo besede in fotografije. Delo Temni časi Vadima Fiškina nas s tiktakanjem urnih mehanizmov opominja, da je vsak del našega življenja le eden od zvokov v korakanju do konca, le eden od zvokov, ki neusmiljeno odštevajo minute od prvega do zadnjega trenutka, od velikega poka do črne luknje. Večnemu izginjanju trenutka sledimo v video delu Sonata za dim Samsona Younga, ki usmerja pozornost na običajno neopazne instrumente, s katerimi se ustvarjata video in film. Kapitalizacija časa – njegov optimalni izkoristek in čim manjša izguba v delovnem procesu – je tematika Stebra Adriana Pacija. Z delom Štiridesetdelni motet, katerega izhodišče je koral angleškega skladatelja Thomasa Tallisa iz šestnajstega stoletja, tokrat v izvedbi Zbora salisburyjske katedrale, umetnica Janet Cardiff prevprašuje spomin in recepcijske kode publike. V na prvi pogled abstraktnih kompozicijah, od katerih je ena narejena in situ, na betonsko steno v kletnem prostoru Cukrarne, se Miha Štrukelj spoprime z orisom nastanka konkretne stavbe, v kateri so njegova dela. Lia Perjovschi ob prebiranju raznovrstne strokovne literature in leposlovnih knjig, gledanju filmov, poslušanju glasbe in pregledovanju ostalih dokumentov kulturne vrednosti iz preteklosti ustvarja nekakšne »kozmične krogle«, iz katerih se kot žarki sonca izpisujejo izpeljave in komentarji, stavki in izjave, informacije in dejstva.

Interpretacije dognanj ter oblikovnih in arhitekturnih rešitev iz polpretekle zgodovine je ena od osnovnih smernic prakse Tobiasa Putriha, ki je po skrbni analizi in interpretaciji načrtov italijanskega oblikovalca Enza Marija naredil načrte opreme za knjižnico v Cukrarni z naslovom Paličnjak. Aleksandra Vajd in Anetta Mona Chisa s svojimi intervencijami posegata v prostor in v njegovo dramaturgijo prineseta ambivalenco pojavnosti, ki opozori na možnost drugačnih pogledov in branj. Pogled na intimne izjave, ki so jih ljudje zapisali pred smrtjo, nam omogočajo fotografije Posmrtne zabeležke umetnice Terese Margolles, ki jih kot naslove filmov namesti na fasade propadajočih kinodvoran. Da življenje ni odmik od umetnosti in umetnost ni odmik od življenja, nam v svojih asemblažih Joe Hill Painting 1 in Joe Hill Painting 2 prikazuje Jimmie Durham. Gre za rekvizita iz filma V iskanju sreče in istočasno pričevalca o iskanju sozvočja in kompozicijskega sožitja med efemernimi in zavrženimi materiali. Marjetica Potrč se predstavlja s Hišo družbenega dogovora ter serijami risb Zemeljske risbe ter Drop City in Das Archipel. Umetnica z orodji antropologije in sociologije v sožitju z umetnostjo in arhitekturo razkriva pomembnost sobivanja ter iskanja trajnostno naravnanih načinov odgovornega človekovega ravnanja z naravo. Delo Ernesta Neta z naslovom Življenje je reka, narejenega za prvi bienale Koči–Muziris leta 2012, lahko smatramo kot odraz umetnikove želje po povezavi lastne ustvarjalne prakse z indijsko kulturo.

Snovanje razstave in kataloga je sledilo načelu sodelovanja in vključevanja različnih sodelavcev. Z vsakim od umetnikov se je kuratorka razstave in urednica kataloga Alenka Gregorič posvetovala o možnih različicah besedila o na razstavi predstavljenem delu. Osnovni predlogi so bili, da sami predlagajo pisca, ki bi o delu napisal novo besedilo, da pisca predlaga sama ali pa da besedilo prispeva umetnik sam. Raznovrstnost prispelega gradiva je narekovala dramaturgijo obrazstavnega kataloga, oblikovno zasnovo in likovno uredništvo, tako da je postal dokument o razstavljenih delih in tudi knjiga različnih prispevkov, različnih formatov, različnih avtorjev. Katalog obsega besedila Corine Apostol, Davida Crowleyja, Oscarja Gardee, Alenke Gregorič, Birte Kleine-Benne, Sarah Messerschmidt, Alve Noëja, Barbare Predan in Vladimirja Vidmarja, intervju z Ernestom Netom, dnevniške zapise Samsona Younga, pesem Petra Borkovca ter besedila umetnikov Rose Barba, Jimmieja Durhama in Marjetice Potrč.